VAKEJ GIZELA - 85 let

Gizela Vakej iz Ledineka je 27. decembra praznovala svoj 85. rojstni dan v krogu svoje družine. Ob tej priložnosti jo je z obiskom presenetil tudi župan Silvo Slaček in ji s priložnostnim darilom dodatno polepšal dan. V prijetnem vzdušju med svojimi najdražjimi se je Gizela ozrla na prehojeno pot, ki vodi od Spodnje Velke, kjer je rojena priseljenim prekmurskim staršem. Čas je zahteval, da je morala že kot otrok prijeti za vsako delo in se izboriti za svoj košček sonca med številnimi sestrami in brati. Njeno otroštvo je zaznamovala vojna, saj je bila na začetku 2. svetovne vojne z družino pregnana od doma in v živinskih vagonih odpeljana daleč od domače hiše, v kraje, kjer je na njih čakala le lakota, negotovost in boj za golo preživetje. Vojna, kjer koli se že dogaja, vedno prinaša seboj strah, nasilje, trpljenje in smrt. Morala je gledati, kako je  nemška vojska nasilno odpeljala njenega komaj 16 letnega brata, ki se ni več vrnil in za katerega nikoli niso izvedeli, kje je njegov grob. Sama je bila v tistem vojnem času ranjena in v nečloveških razmerah v odročnem kraju Bosne in Hercegovine trpela bolečine, ki so malo deklico skorajda odpeljale na pot brez vrnitve. Kljub vsemu je v tej bitki zmagala, ostala pa je globoka brazgotina, ne samo telesna, še globje se je zasekala v dušo. Po vrnitvi iz pregnanstva je družina z osmimi otroki začela na novo ustvarjati in obdelovati svoje njive, ona pa je med tem že toliko odrasla, da je morala skrbeti sama zase in za svoje mlajše sestre in brate, še posebej po prezgodnji boleči izgubi matere. Njene roke so znale prijeti za vsako delo, zato je bila dobrodošla na vseh večjih kmetijah, pri katerih si je služila kruh. Vso življenje je posvetila delu na zemlji in z zemljo, njena skrbnost, pridnost in žrtvovanje pa je poskrbelo za to, da je bilo v hiši, kjer si je z Janezom ustvarila dom, dovolj kruha za vse. Iz zemlje je črpala moč, iz obdelanih njiv veselje, pogled na otroke pa ji je nudil tolažbo in plačilo za ves trud. Kljub letom, ki drsijo po njeni življenjski poti, še vedno po hiši diši doma pečeni kruh, ki ga z ljubeznijo zamesi zase, za soproga Janeza, za hčerke in zete, še posebej pa za vnuke in pravnuke. Želimo ji še veliko let v zdravju in zadovoljstvu, naj ohrani toplino doma, v katerega se vsi njeni radi vračajo, oziroma kakor pravi njen vnuk: »Oma, speci še kruh, ker tvoj kruh je tako dober!«  (Filipan Ivanka)